Korak ob svobodi

Sprehajal se je po ulici in naletel na starega prijatelja. Že nekaj časa se nista videla.

»Lep pozdrav! Kako si? Imaš čas za kavico?«

Že ko ga je od daleč videl, si je mislil:

kako lepo da sem ga srečal, saj ga že nekaj časa nisem, zanimivo je kako lahko nekoga srečaš takole na ulici, kar iznenada, na kavico, to bi bilo lepo, da bi ga povabil, verjetno bo takoj za, mislim, da bi bilo najbolj primerno če bi stopila, tjale do bližnje kavarne, zagotovo bova imela kakšno dobro debato, seveda bi bilo dobro obujati spomine, kako sva preživela stare dobre srednješolske čase, ko smo bili še pobalinski, sicer pa je tudi že čas za kosilo in bi pravzaprav lahko šla tudi na kosilo, tamle v bližini je ena izmed restavracij, mogoče bi se tam ustavila, da kakšno rečeva in nekaj pojeva, seveda bova prav tako pogovarjala o spominih, gotovo me bo tudi vprašal, kakšno je moje trenutno stanje, če že tako, se bom poskušal malce izmuzniti, saj ni potrebno, da ravno vse ve o meni, no nekaj malega mu bom že povedal, kaj preveč seveda ne, da vidimo koliko je ura, mogoče tam nekje do treh bi se zadržala, potem pa bom moral odleteti, naprej, pa nič zato, saj se bova zagotovo videla v kratkem času še kaj , pravzaprav je to odlična priložnost, da se ponovno začneva družiti, saj mi te srednješolske družbe kar malce primanjkuje, kakorkoli, je že dobro, da bova stopila na kavico…

»Dobro hvala. Žal se mi mudi. Kdaj drugič. Srečno!« je odgovoril in odtaval naprej.

Tudi v tem se skriva svoboda.

Bil sem tam

Nič hudega sluteč je sedel na klopi pri koncu parka. Prileten starec je prisedel na klop, ki je bila v bližini. Nekajkrat sta že izmenjala nekaj vljudnostnih besed, tistih, ki so izrečene, med dvema znancema. Gospod je bil sicer že sivolas, brazde pa so se dodobra zarezale v njegov obraz. Pogled je bil bolj mrk in malce z viška je gledal nate, nekaj ponosa je bilo čutiti. Prekrižal je noge in se zazrl v klateža. Videlo se je, da bi rad vzpostavil dialog, pa vendar mu to ni uspelo, dokler klatež naposled le ni pogledal proti njemu in opazil da ga opazuje. Vseeno si ni dovolil, četudi je bilo več kot očitno, da je željan pogovora, da bi ga pozdravil. 

"Pozdravljeni!" je začel klatež.

"Tudi vi... Kako ste?", je odgovoril starec.Dejansko ga ni zanimalo, kako se klatež počuti, v njem je bilo nekaj nemirnega kar je hotel čimprej dati iz sebe.
"Vredu... Pa vi?", je vrnil vljudnost.
"Torej, hja... veste, v bistvu... hm... zadnič. Zadnič sem bil tam." je naposled le izkašljal.
"Kje?" mu odvrne.
"Tam pri vas. V cerkvi. Tudi vi ste bili tam. Videl sem vas. Vi mene verjetno niste opazili. Bila je polna cerkev. Kako zanimivo, res nisem verjel, da se toliko ljudi zbere."
"Polna cerkev?" po spominu je brskal kdaj je bilo to nazadnje.
"Velika sobota je bila. Polna cerkev. No pa saj se gotovo spomnete. Zelo lepo se mi je zdelo.Prijetna cerkev."
Sedaj je vedel o čem mu govori. Res je bila velika sobota, ko je šel v cerkev k blagoslovu jedil. Takrat si je rekel, da je to zadnjič. Cerkev je resda bila polna, a gorečnost za Gospodovo hišo se je v njem vedno bolj oglašala. Postavil se je zadaj, kamor se vedno postavi. Ni imel občutka, da je v cerkvi. Preje na tržnici. Pa ne zaradi vonja jedil, ki so jih ljudje prinesli, ne, ampak zaradi odnosa, ki so ga pokazali. Pogovor, kar tako, med seboj, brez kakršnegakoli spoštovanja. Prerivanje praznih obrazov, ki so prišli pofirbcati, kaj se je v enem letu spremenilo, prišli so, ker je to še edina navada, ki je ostala. V nedeljo, dan pozneje, jih večino ne bomo videli. Nekateri so mnenja, da je lepo da pridejo vsaj takrat v cerkev in da zaužijejo jutro pozneje blagoslovljeno jed. Možno. Klatež ni bil takega mnenja. Prideš k nekomu na obisk. Obnašaš se popolnoma nekulturno. In potem odideš. Naslednji dan ima ta človek oseben praznik, na katerega si bil povabljen. A ti si prišel dan prej do njega zaradi neke usluge, ki si jo potreboval... No, saj mislim, da veste v katero smer gre primerjava. Kakorkoli. Vrnimo se nazaj.
"Zakaj je bilo vse prazno tam spredaj?" je spraševal dalje starec.
"Na veliko soboto verjamemo kristjani, da je Kristusovo telo počivalo v grobu. Navadno je v cerkvi božji grob, kjer je Najsvetejše, pod tančico, postavljeno v češčenje. To je pri nas v stranski kapeli. Tabernakelj je prazen, prav tako oltar, ni cvetja in ničesar." mu je pojasnil. Poslušal ga je z zanimanjem.
"Potemtakem, bi lahko rekli, da je takrat Bog mrtev?" ga je vprašal.
Klateža je zadelo. Vedel je kam je meril.
"Ni mrtev, pa vendar se spominjamo, kako je bil Kristus v grobu, tako da na nek način se spominjamo zagotovo njegove smrti. Smrti, ki preide v življenje, takoj naslednji dan."
Nekaj časa sta sedela v tišini.
"Se ti nikoli ni zdelo čudno, da večina ljudi pride v cerkev takrat, ko je Bog mrtev? Ali ni to nekakšen paradoks? Ali pa mogoče teženje našega časa. Verjetno bi bilo preveč za človeka, če bi se moral soočiti z Bogom. Najlaže je tako priti takrat, ko Boga ni vsaj v mojem vidnem polju. Tisti dan, ko se je zdelo, da človek slavi zmago nad Njim. Takrat je verjetno najlaže priti v to stavbo." Za nekaj časa je utihnil, potem pa vstal, me pogledal in rekel:
"Ubijte Boga, pa boste imeli cerkve polne!" Nasmehnil se je svoji ugotovitvi in odpotoval nazaj v svet.
"Še dobro, da nam ne gre za to...ali pač?" je pri sebi zamrmral klatež. 

Svatba

Oblaki so se proti jutru počasi razkadili. Nebo se je razprlo in zarja novega dne je začela osvetljevati stvarstvo. Narava se je prebujala. Ena izmed tistih pomladi se je zgodila, ko je vse pripravljeno in je le vprašanje časa kdaj se bo vse razbohotilo v vsej svoji veličini. Drevesa so bila polna življenja, vse je poganjalo. Pot, ki je bila še dan prej polna blata je sedaj postajala vedno bolj zelena. Tudi živali so se prikazale, vse okoli je mrgolelo, ptice so prepevale svojo prvo hvalnico pomladi. Vse je bilo vedno bolj ožarjeno s soncem. Veličasten prizor vam rečem. V trenutku so se prižgale prav vse luči in ta katedrala stvarstva je iz temačne stavbe zaživela v živih barvah in v vsej svoji krasoti.

Tam na koncu vasi, kjer je še včeraj stalo znamenje, pa je stal on. Ta sin, ki je bil še včeraj mrtev, je danes, s svojimi ranami bil tam in se počasi bližal vasi. Nikjer ni bilo nobene vojske, ni kazal nobene jeze nad tem, kar so mu storili. Spet je šel od hiše do hiše. Nekatere so imele vrata še vedno trdno zapahnjena. Ponovno ni trkal, le naprej je šel.

Nekatere kamre pa so imele vrata priprta. Odprl jih je, povsem tiho. Tam je stal človek, majhen, premajhen, da bi razumel kaj se je pravkar dogodilo. Pogledal ga je v oči, brez besed, kot predprejšnji dan. Pravile so: pridi, greva na svatbo, k mojemu očetu. Pridi in poveseli se z menoj, kajti za mrtvega so me imeli. Mislili so, da je smrt slavila svojo zmago. Še sedaj me imajo za mrtvega in tu bodo ostali. Tvoja vera pa je vzdržala vso kalvarijo, do konca. Zato pojdiva sedaj na gostijo, k mojemu očetu. Miza je pripravljena in zaklal je pitano tele. Nadel ti bo oblačilo, ki si ga vreden. Najlepšo opravo kar jih premore. Obleka v kateri boš lahko v polnosti to kar si in za to kar si ustvarjen. Pridi, tvoj oče te čaka. Poklical te bo po imenu in objel, kajti izgubljen si bil in sedaj je njegovo veselje neizmerno. Nadel ti bo prstan v znak sinovstva. Skupaj sva bila tam v breznu in greha, skupaj pojdiva sedaj k njemu. K mojemu in tvojemu očetu, ki naju neizmerno ljubi.

Zanimivo je, kako povsem  nevsiljivo, vsak dan stoji pred našimi vrati, v tej isti vasi, borni in prazni, nekdo, ki ima obraz povsem krvav in telo izmučeno. Zanimivo je tudi, kako nas vsak dan prav tako nevsiljivo vabi k sebi na svatbo. A če smo pred njegovim trpljenjem dobro zapahnili vrata, je povsem možno, da se nam bo svatba kaj hitro izmuznila. Prehitro. Ne zamudimo torej njegovega nevsiljivega vabila na pot, ki prinaša življenje. Pridi, pojdiva na gostijo. Oče naju čaka.

XIV. Grob

Tam v bližini je bila neka votlina. Namenjena je bila za nekakšno grobnico. Ker ni bila več v vasi, so se tisti, ki so mu sledili do konca, odločili, da njegovo truplo pokopljejo tja. Bali so se, da bi se nasprotniki spet vzdignili zoper njih, če bi izvedeli, da je truplo kje v vasi. Položili so ga v grob torej, kot je bilo v navadi.

Dan se je med tem že prevesil v noč. Bila je to ena izmed tistih noči, ko veš da je zima že minila, pomlad pa nikakor noče priti. V zraku je bilo ogromno vlage, saj je večji del dneva močno deževalo. Drevesa so izgledala utrujena in brez življenjske moči. Nobena izmed živali se ni to noč potikala okoli. Narava je popolnoma zaspala.

Vas je bila mirna. Ker ni zapihljal niti vetrič, bi se zagotovo slišali kakršnikoli koraki. Teh pa to noč ni bilo. Vsi so bili v svoji kamri, vrata so bila pri nekaterih tesno zapahnjena.

Naslednji dan je minil podobno kot prejšnji večer. Prav nihče si ni upal stopiti iz svoje hiše. Verjetno so se nekateri bali, da gospodar že pripravlja udar na njih. Drugi so se bojda bali prvih, da bi obsodili tudi njih, češ, da so se pajdašili z njim. Sicer pa tudi ni bilo potrebe, da bi kdorkoli svojo kamro zapuščal. Dan je bil turoben, sivi oblaki so prekrivali nebo, premikali so se v spokojnosti. Krošnje so bile mrtve, vetrič se ni igral z njimi.

Kljub vsemu pa je bilo v zraku nekaj nenavadnega. Nekaj velikega se je pripravljalo. Povsem nemogoče se je to sicer zdelo tisti trenutek. Nekje v notranjosti si slutil, da to le ni bil zadnji odgovor.

Dan je minil tako povsem tiho in mirno. Noč je legla na vas, prebivalci so legli k počitku. Ta noč, čudovita noč, ko je tema priznala svojo nemoč.

XIII. Njeno naročje

Ko so ga sneli, so ga dali materi v naročje. Bil je to popoln občutek nemoči. Zapustila jo je vsa telesna energija. Sedela je tam na tleh, pri znamenju, s svojim sinom v naročju. Nikoli si ne bi mislila, da se kaj takega lahko zgodi njenemu sinu. Čeprav je globoko v srcu slutila, da se bo z njim končalo na ta način.

Njen obraz je bil skrušen in utrujen. Jokala ni več, zdelo se je kot, da ji je zmanjkalo solz. Oster meč se je zarezal v njeno materinsko srce. Gledala ga je v njegov izmaličen obraz. A njen obraz je razodeval še nekaj, človeškim očem povsem nerazumljivega. Če si ji dobro pogledal v oči, če si se res zazrl vanjo, si opazil nekaj neverjetnega. Njene žalostne oči so razodevale upanje. Neka iskrica se je zaiskrila v veri, da to ni konec. Moč pogleda je izkazovala popolno ljubezen do sina in očeta. In ni bilo to neko lažno upanje, da bo njegov oče že nekaj uredil. Ne, to je bilo upanje, ki je bilo zgrajeno na trdni veri. Ta vera pa prav tako ni bila nekaj fanatičnega in utopičnega, ampak je šla skozi kalvarijo dvomov. Gnala jo je ljubezen. Prignala jo je do sem, kjer ni bilo upanja, ni bilo več vere, še manj ljubezni. Seme v njej pa je vzkalilo, kaplje krvi so ga zalile in počasi se je razbohotilo v največje med drevesi. Močne in zdrave korenine upanja so rodile trdno deblo vere, ki je bilo sposobno prestati še tako močne viharje. Sadovi tega drevesa, ljubezen, ki nikoli ne mine. Menim, da se je tisti trenutek to drevo razraščalo v njej.

Tako nekaj nedoumljivega človeku. Pa vseeno ne nedosegljivega. Le popolnoma se je prepustila mati, odšla za njim in ga tu počakala. Ni naredila veliko, le izpolnjevala je njegovo voljo. Naredila je največ.

XII. Smrt

Tako je sin žalostno končal svojo pot skozi vas. Bil je pribit. Povzdignili so ga od zemlje. Tragičen pogled, na nekoga, ki je hotel povedati, da gospodar ni nek zadrt oskrbnik, ampak da je ljubeč in dober.

Bil je povsem izmučen. Kasneje se je govorilo, da je kljub svoji izmučenosti uspel povedati nekaj slednjih besed. Med njimi je bilo tudi nekaj podobnega kot odpusti jim. Mislim, da so bile te besede namenjene njegovemu očetu. Zame so to povsem nerazumljive besede. Mar ne bi bilo laže, da bi prosil, da pošlje njegov oče svojo močno vojsko nad to vas in pokonča slehernega, ki se mu je uprl? Ta njegova ljubezen je šla do prav nerazumnega sklepa, da naj jim odpusti vse. Človeška logika poklekne pred njegovo, ki se tudi v teh trenutkih popolne predanosti ne pusti in vztraja pri izkazovanju svoje ljubezni.

Narava se je medtem povsem umirila. Ni bilo slišati niti šuma, tudi vetrič ni prav nič zapihljal. V totalen molk se je pogreznilo celotno stvarstvo. Le črni oblaki so se zgrnili nad njim v ogromno gmoto. Vse je bilo temno, kot da sonce ne bi sijalo in je tudi tu tema prevladala nad svetlobo. Ozračje je bilo neizmerno težko, zrak zatohel, kot pred poletno nevihto.

Gledali smo ga, ki je visel na tistem znamenju. Slavili so zmago nad njim in njegovim očetom. Le vprašanje časa je še bilo, kdaj bo končno klonil. Koliko moči mu je še ostalo? Naposled je le popustil pod neizmerno bolečino. Z močnim glasom je zavpil v nebo. Nebo mu je odgovorilo, kot da bi ga slišalo, z gromom, ki je bil tako močan, da ga zemlja nikoli dotedaj in poslej ni bila deležna. To je bil njegov zadnji dih. Glava je omahnila.

Niso bili povsem prepričani, da je dejansko umrl. Zato so mu prebodli stran, za vsak slučaj. Pritekli sta voda in kri. Zasmejali so se temu zanimivemu pripetljaju. Pač se niso zavedali, da je to prav tisti studenec žive vode o katerem je govoril.

Občinstvo se je hitro razkropilo. Potem ko so ubili njegovega sina so bili uverjeni, da bodo imeli mir pred njim. Kar se da hitro so odhiteli vsak v svojo kolibo in spet trdno zapahnili vrata. Pri sebi sicer niso bili mirni in to ni bilo tisto, kar so pričakovali. Pa kaj potem, možno da so se zmotili v svojih pričakovanjih. Zagotovo se bo tudi vest pomirila v nekaj dneh in takrat bodo lahko zaživeli povsem svobodno, brez misli na gospodarja, ki je toliko let bdel nad njimi. Bili so sami, a samosvoji. Tudi to je bilo nekaj.

Nekaj pa jih je ostalo tam. Ne bom našteval, kdo vse je bil med njimi, saj niti ni važno. Lahko je tudi vaša odločitev, kdo je bil med njimi, če želite.